Pandemija ustvarjalnosti

Morda je TikTok pred leti res bil zatočišče za prve izlete v svet družbenih omrežij in plesa za mlade, danes pa je veliko več. Glede na vpliv, ki ga ima, ga lahko mirno postavimo ob bok Facebooku. A ker zelo pospešeno raste, lahko računamo na to, da ga bo po vplivu, ki ga ima na svoje uporabnike, kmalu prerasel. 

Ko se je leta 2020 svet dobesedno ustavil s pojavom pandemije, se je velika večina zahodnega sveta znašla doma. Šolanje in delo od doma sta nas osamila in močno povečala željo po druženju, ki nam je bilo nenadoma odvzeto. Uporabniki vseh generacij so se zgrnili na splet v iskanju razvedrila in skoraj po nesreči odkrili TikTok. Konec leta 2020 je imel TikTok že več kot dve milijardi namestitev in postal najhitrejše rastoča znamka za Zoomom in ameriško znamko za pretočne vsebine Peacock.

TikTokova najbolj privlačna lastnost je to, da so video posnetki kratki – od 15 sekund do 3 minut (pred kratkim le do ene minute). S pojavom pandemije in dela od doma je pojavljanje pred kamero v vseh agregatnih stanjih – od pižame do pravkar umitih las – postalo povsem običajno. Le kdo se še boji kamere na računalniku ali telefonu? In tako so novi, pandemski uporabniki TikToka začeli objavljati svoje domislice iz dnevnih sob, razmetanih predsob, zanemarjenih vrtov in izza volana avtomobila. Nekatere domislice so bile zabavne, druge so nam dale misliti, tretje so nam odkrile nove svetove, četrte pokazale simpatične utrinke življenja z majhnimi otroki, v velikih družinah, na drugem koncu sveta. Niso bile vse domislice enako zanimive, a TikTok ima genialno rešitev za to, da med milijoni dolgočasnih posnetkov izbrska tistih pet, ki bodo množice spravili v smeh.

Vsak posnetek pokaže majhni skupini ljudi in nato meri, kolikšen del skupine si bo posnetek ogledal do konca, koliko morda celo večkrat, koliko jih bo posnetku podarilo všeček in morda celo pustilo kakšen komentar. Bolje ko se posnetek odreže v prvem krogu, več uporabnikom ga pokažejo v naslednjem. In če je tudi tukaj všeč večini, ga pokažejo še večkrat. Najbolj uspešne video posnetke torej izberejo uporabniki sami s svojim vedenjem: demokracija v najbolj čisti obliki.

To je zanimivo predvsem s stališča primerjave z drugimi družbenimi omrežji, kjer je popularnost posamezne objave odvisna od tega, koliko uporabnikom jo aplikacija prikaže. To pa je odvisno od tega, koliko verjetnosti je, da bo objava vzbudila močne (pozitivne ali negativne) reakcije pri uporabnikih in tako omogočila lastnikom aplikacije več zaslužka z oglasi. 

Zdi se, da je TikToku trenutno mar predvsem za to, da uporabniki na aplikaciji porabijo čim več časa. In dokler je dotok svežih video domislic neprekinjen, so uporabniki dobesedno zalepljeni ob ekran. Dobro je, da jih v tem toku odsotnega listanja med vedno novimi videi ne preseneti kakšna sovražna ali kako drugače problematična vsebina, zato je TikTok za razliko od Facebooka že v samem začetku vzpostavil izjemno stroga pravila vedenja.

Vsak uporabnik lahko prijavi video vsebino, ki se mu zdi žaljiva ali kako drugače problematična, in če se takih prijav pojavi več, je avtor avtomatično začasno blokiran. Kriv je, dokler mu ni dokazana nedolžnost. Morda se zdi tako pravilo nepravično, in verjetno tudi je, saj je prijavljanje povsem neproblematičnih vsebin kot dejanje maščevanja avtorju postalo že vsesplošno uporabljeno orodje, a to je verjetno nizka cena za to, da je na mojem ekranu vedno le vsebina, ki ne bo nikogar neupravičeno napadala, širila lažnih novic ali ščuvala k nasilju. Bolje začasno blokirati nekaj sto nedolžnih kot pa spustiti skozi sito enega samega razpihovalca sovraštva.
 

Diktatura iskrenosti proti diktaturi lepote

Estetika in vsebina TikToka sta nekaj posebnega. Že pred pandemijo so se na TikToku zabavali zelo mladi uporabniki, ki so, za razliko od starejših generacij, povsem ozdravljeni želje po lepoti. Ne zanima jih poetičnost lepo urejenega interierja, ne zanima jih najbolj popoln mejkap, še najmanj pa jih zanima do neprepoznavnosti popravljena fotografija česarkoli. Kot prva generacija, ki se je rodila v povsem digitalni dobi družbenih omrežij, se še kako zavedajo, da je vsa ta popolnost in lepota ena sama laž.

In tako je pandemija na TikTok, to okolje sprejemanja nepopolnosti, pripeljala nove množice iz generacije milenijcev in starejših, ki so, vajeni diktature lepote vsega in vsakogar na Instagramu, na TikToku dobesedno zadihali. Zacvetele so vsebine, ki predstavljajo in sprejemajo drugačnost (telesa, govora, zdravja, umetnosti, nacionalnosti, življenjskih praks …) skupaj z vsemi pomanjkljivostmi, brez olepševanja. Video posnetke je zelo težko digitalno olepševati, na srečo pa je TikTok okolje, kjer tako sprenevedanje lahko rodi le zgražanje. Tako so številni uporabniki preko aplikacije začeli spoznavati in sprejemati sebe in sebi podobne, predvsem pa številne drugačne, točno take, kot so. 

TikTok je torej okno v svet. V svet malega človeka, v njegov intimni svet razmišljanja in njegov dom. Ta vpogled je zelo zanimiv, predvsem pa je poučen. Ko kukamo v tuja življenja, vidimo tudi svoje življenje: kako se razlikujemo od drugih in v čem smo si podobni. Največ skupnega imamo v tem, da smo prav vsi nepopolni in da lepota tiči v tej običajnosti, različnosti, a hkrati podobnosti in da je od vsega najbolj privlačna brutalna iskrenost. 
 

Od kužkov in muc do kulturnih šokov

Nekateri uporabniki poročajo, da lahko na TikToku zabijejo cele ure, ko pozabijo na ves svet, in da jih je aplikacija povsem posrkala. Zasnovana je tako, da neprestano nagrajuje uporabnika z video posnetki, ki so zanimivi prav njemu ali njej. Algoritem, ki določa, katere posnetke vam prikazuje, opazuje vaše vedenje in zabeleži, katere posnetke si ogledate do konca in katere vsebine vas najbolj zanimajo. Nato vam ponudi še več podobnih vsebin, vedno nove in nove, večinoma izjemno zabavne ali zanimive. Vsak posnetek, ki vam je všeč, vas nagradi z velikodušno dozo snovi, ki v vaših možganih sproža ugodje, zato ni čudno, da se listanje po TikToku lahko razvije v pravo odvisnost.

Včasih so ti posnetki zabavne dogodivščine domačih ljubljenčkov – od navihanih govorečih papagajev do želv in različnih plazilcev. Drugič so to poglobljena razmišljanja različnih strokovnjakov, že naslednji posnetek pa je vrhunsko umetniško delo nekoga, ki se v prostem času ukvarja s filmografijo. Tem je nešteto in prav za vsakogar se najde kaj zanimivega.

Vsak video predstavlja drobec uvida v življenje drugih in tako je ena izmed logičnih posledic postala tudi kulturni šok. S pridružitvijo velikega števila uporabnikov iz ZDA so se namnožile vsebine, ki primerjajo življenje prebivalcev ZDA z življenjem v Evropi in drugod. Zaradi prevladovanja v ZDA ustvarjenih kulturnih vsebin na množičnih medijih smo skoraj povsod po svetu precej dobro obveščeni o tem, kako poteka življenje v ZDA – vsaj v najbolj grobih okvirih.

Obratno pa, zaradi ozke osredotočenosti na lastno kulturo, žal ne velja. Na TikToku smo vsi enaki in ni trajalo dolgo, da so uporabniki iz ZDA začeli spoznavati razlike med različnimi kulturami, običaji in kakovostjo življenja ter se seveda začeli pritoževati nad tem, da življenje v njihovi državi očitno le ni toliko boljše od vsega preostalega sveta. Čeprav jih domači mediji in okolje skušajo prepričati v superiornost vsega ameriškega, pa TikTok priča o povsem drugačni resnici.

A kulturnega šoka niso doživeli le Američani, ampak tudi nekateri med nami, ki so prepričani, da svet ni več neznanka in da jih nič ne more več presenetiti. TikTok vsak dan razkriva nove talente, nove posameznike in skupine, ki s svojo ustvarjalnostjo, zamislimi in velikodušnostjo omogočajo drugim, da se naučijo česa novega, spoznajo kakšen nov trik, premagajo kakšen svoj strah.
 

Nekateri pojejo, drugi podirajo tabuje

Začelo se je s plesom, s tako imenovanimi plesnimi izzivi. Dobro zamišljen ples originalnega avtorja so tisočeri uporabniki poskušali ponoviti z več ali manj uspeha. Zabavno je gledati, kako odlično gre nekaterim in kako klavrno – a z veliko humorja – so pogrnili drugi. Nadaljevalo se je z zvočnimi memi, kjer – za razliko od vizualnih memov – avtor za podlago vzame zvočni posnetek glasbe ali dialoga in ga nato ilustrira z video vsebino. Tako ustvari dvojni pomen, v katerem je zvok metafora za zgodbo, ki jo pripoveduje video. Rezultat so lahko posnetki, ob katerih se glasno smejimo ali pa nam dajo močno misliti.

Nato so prišli dueti, ki omogočajo zlaganje dveh in več posnetkov drugega ob drugem na istem ekranu. Iz prvih bolj ali manj posrečenih poskusov se je razvila cela umetnost sestavljanja, ki včasih pripoveduje enovito zgodbo skozi pogled dveh ustvarjalcev, drugič pa prikazuje le reakcijo na osnovni video.

Avtor Oneya D'Amelio je dosegel slavo s svojimi reakcijami, v katerih njegov obraz in glas izražata izjemno jezo in agresivnost, vsebina reakcij pa je vedno zelo ljubeča in vzpodbudna. Tako popularen in priljubljen je postal, da je povzročil nov trend: ustvarjalni uporabniki kar tekmujejo v tem, iz kakšnih zanimivih materialov bodo izdelali njegov jezni obraz. Od podob v tortah, v zrak vrženih zamaških različnih barv, pa do preprog z njegovim obrazom. Na vsakega od teh ustvarjalnih dosežkov reagira z videom, kjer se najprej jezno pritožuje, da ne ve, kaj nastaja, nato prepozna svoj obraz in z namrščenim čelom jezno zatuli: »Čudovito!«

V začetku leta je ves svet brundal himno pomorščakov z naslovom Wellerman. Začelo se je prav na TikToku, kjer je Nathan Evans zapel to prastaro himno in objavil svoj posnetek. Nato se je začelo: ljubitelji glasbe z vsega sveta so posnetku dodajali svoje petje in instrumente kot spremljavo in iz preproste pesmice je nastal glasbeni komad zbora vrhunskih ustvarjalcev s celotnega sveta, pri kateri gredo kocine pokonci. Fenomen je odmeval daleč zunaj TikToka, četudi marsikdo verjetno ne ve, da se je začel prav tam. Evans je bil ob prvi objavi Wellermana običajen pismonoša, že čez nekaj tednov pa je pustil službo in podpisal donosno pogodbo z glasbeno založbo.

Zdaj pa so prišli še ustvarjalci, ki presenečajo, ker podirajo tabuje, odgrinjajo zavese do sleherniku skritih kotičkov in nas presenečajo s svojim humorjem. Letošnje olimpijske igre so bile prav posebne tudi zato, ker si je kar nekaj vrhunskih športnikov krajšalo čas v olimpijski vasi s snemanjem tiktokov. Za njih nedolžna zabava je bila za nas, ki ne bomo nikoli športniki olimpijskega formata, naravnost čarobna.

Ogledali smo si njihove sobe in zloglasne kartonaste postelje, jedilnico v olimpijski vasi, ki je bila odprta 24 ur na dan, njihove solze ob porazih in seveda Toma Daleya iz Velike Britanije, ki je najprej zmagal v skoku v vodo, nato pa še spletel olimpijsko jopico za mrzle dni. Nato pa smo trepetali in se krohotali z Ilono Maher iz ZDA, ki je v Tokiu skušala očarati kakšnega (vseeno katerega) olimpijskega polboga moškega spola.

Ves čas pa se hahljamo ustvarjalcem, ki s svojim videzom in vedenjem spominjajo na slehernike, a jih njihov humor in ustvarjalnost vseeno ločita od drugih. Celina Myers hodi v spanju, se v spanju pogovarja sama s sabo, spušča glasne vetrove, se podaja bosa v snegu na sprehod do sosedov in si neuspešno nataka vodo v na glavo obrnjen kozarec. Ker ima zaradi varnosti celotno stanovanje opremljeno z varnostnimi kamerami, te svoje nočne dogodivščine z veseljem deli na TikToku.

Ben Kielesinski živi v Kanadi in ima izjemno rad naravo. Vsakič, ko se odpravi na izlet, vpraša svoje prijatelje na TikToku: Greste z mano na pustolovščino? Nič zato, gremo! Nato pa postreže s posnetki najbolj fantastične in divje narave v okolici Vancouvra, gozdov, gora, morja, slapov, pod katerimi se vedno tudi okopa in okrepča s čajem ali kavo z mlekom iz termo steklenice. Če pa bi se radi prepričali, ali človek lahko leti, vam priporočam, da si ogledate video posnetke slovenske skupine Dunking Devils, ki v svojih posnetkih dokazujejo, da je gravitacija zgolj filozofski koncept.

Poseben pojav TikToka pa je gotovo Hank Green, ki velja za neformalno avtoriteto vsega naravoslovnega. Ko uporabniki naletijo na vprašanje s področja znanosti, ki je na videz nerešljivo, se celoten TikTok obrne nanj – on pa z velikim veseljem objavi odgovor. Pri svojih 41 letih je nekoliko starejši od povprečnih uporabnikov, zato se nanj obračajo kot na svojega kul profesorja fizike ali biologije z vprašanji, kot je, kaj je »še bolj mokra voda« (ja, to res obstaja), zakaj se zobje ne očistijo sami in ali je mogoče, da posameznik vdihne celoten vonj v prostoru. 
 

Dobra zabava in dober posel

Dve milijardi uporabnikov je velik bazen, v katerega želi marsikateri poslovnež namočiti svoje prste. Prve so potencial tako velike platforme prepoznale glasbene založbe, ki so začele aktivno promovirati svojo glasbo za uporabo v video posnetkih. Glasbene podlage video memov na TikToku dosegajo rekordno popularnost, to pa je mogoče neposredno prevesti v število pretokov na plačljivih platformah, kot sta Spotify ali Deezer. Da bi svojo glasbo vtihotapile na TikTok, se založbe obračajo na plesne koreografe, ki naj si zamislijo nove popularne plesne korake in gibe, za njihovo delo pa jim plačajo skromen honorar. 

Pogosto gre za temnopolte koreografe in njihovi plesni gibi običajno postanejo zelo popularni. Od tega imajo glasbene založbe in glasbeni ustvarjalci velike koristi, prav tako imajo koristi tudi nadobudni plesalci, ki posnetke plesa objavljajo na TikToku. Koreografi pa menda potegnejo krajši konec, zato so pred meseci sklenili, da je tovrstnega izkoriščanja dovolj. Njihovi protesti so bili slišani tudi v drugih medijih, kjer je bil konflikt predstavljen kot mini boj proti rasizmu v glasbeni industriji. TikToku to ni pristriglo peruti, je pa dalo marsikomu misliti o pravičnosti in simetričnosti nagrajevanja avtorjev, ki so pripadniki manjšin. 

Pogosto se nad nepravičnostjo pritožujejo tudi drugi ustvarjalci na TikToku z originalnimi zamislimi. Ko njihovo zamisel pograbi kakšen bolj popularen tiktoker, prvotni avtor nima skoraj nič od tega. Ustvarjalci so namreč plačani po učinku iz skupnega fonda, kjer več denarja prejmejo bolj popularni avtorji z več ogledi. Zato se ustvarjalci trudijo pri lastnikih TikToka doseči bolj pravičen način obračunavanja, ki bo upošteval tudi originalnost zamisli, ne le popularnost videov.

TikTok v zahodni Evropi in drugje služi prihodke z oglaševanjem – med video posnetki so vrinjeni oglasi. Pri nas imamo srečo, da lahko uporabniki še uživamo v ogledih brez oglasov, a verjetno bo tudi te radosti nekoč konec. TikToku je v interesu, da so uporabniki čim dlje prisotni na platformi, vsebina video posnetkov pa jih pri tem niti ne zanima. Več so vredni posnetki, ki gledalca prilepijo za ekran, zato dolgo napletanje v stilu »naročite se na moj kanal« ne pride več v poštev. TikTok je čista, destilirana video zabava. Tu ni prostora za samovšečnost in iskanje pozornosti, ki ne prinaša nobene prednosti za gledalca. Popularni in nagrajeni so le avtorji, ki ustvarjajo zanimive vsebine.

S TikTokom je ustvarjalnost dokončno dobila platformo, kjer se lahko izrazi, ne glede na to, ali prihaja iz vasi pri Komendi ali pa iz Los Angelesa. To je vsekakor dobro. A žal kot vsako drugo družbeno omrežje tudi TikTok povzroča valove v družbenem tkivu, odkriva krivice in nas uči o tem, kaj je narobe in kaj je prav s sodobno družbo. Upamo lahko le, da bodo lastniki in upravljavci omrežja razumeli, da imajo v rokah zelo močno orodje, ki ga lahko uporabijo tako, da bo koristilo vsem, ali pa tako, da bo koristilo samo njim, drugim pa prineslo tudi veliko slabega. Take scenarije smo z družbenimi omrežji žal že doživeli, zato previdnost ne bo odveč. Do takrat pa uživajmo v ustvarjalnosti, ne glede na to, od kod prihaja.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >